Zgodovinsko gledano, se je namizno založništvo rodilo na Macu, še mnogo pred Mac OS X in InDesignom. Ledino je oral PageMaker, ki ga je kasneje kupil prav Adobe. Zaradi boljšega Quarka in slabšega slovesa med oblikovalci, ni dosegal željenih rezultatov. Ker Adobe ni mogel konkurirati so razvili novo prodajno orodje, ki je kmalu začelo pot uspeha. Ena boljših InDesignovih rešitev je bila prav ta, da četudi sam OS X ni podpiral PC-jevskih fontov, jih je InDesign razumel, če so bili pravilno nameščeni v pravilni direktorij. To je bilo možno že z drugo različico, ki je bila čisto na novo napisana, Predhodni različici 1 in 1,5 nekako nista zadovoljili uporabnikov. Od takrat so se zvrstile še štiri različice.
Z različnimi različicami, pa so se pojavile tudi različne težavice! Novejša različica InDesigna dovoljuje odpiranje starejših različic programa, ne pa tudi shranjevanje le-teh. O čem pišem? Posamezniki oziroma podjetja, ki imajo na svojih računalnikih nameščenih več različic Adobe Creative Suite-a, dobro poznajo ta problem. Za InDesign je značilno, da vse različice programa zapisujejo datoteke s končnico .indd. Če imamo nameščenih več različic InDesigna, odpre datoteko s privzetim programom. To je zadnji nameščeni InDesign, kar je ponavadi tudi najvišja različica. Če delamo z različnimi vhodnimi datotekami, nikdar ne vemo s katerim programom je bila ta zapisana. Lahko jo sicer odpremo z višjo različico, a če jo z njo tudi shranimo, je stranka za katero delamo ne bo več mogla odpreti. Obstaja sicer trik a o tem kasneje.
Povsem druga pesem je z Illustratorjem, ta nima nikakršnih pomislekov, da ne bi mogel shranjevati v združljivostnem načinu za odpiranje s starejšimi različicami programa. Kar je v veliki meri odvisno od datoteke same in različnih trikov, ki jih te različice podpirajo in so uporabljene v datoteki sami. A vrnimo se k bistvu članka, ki je odpraviti zmedo z istimi končnicami datotek zapisanih z drugačno različico InDesigna. Če nimate nadnaravnih sposobnosti, da zmerom uganete pravilni program, je druga opcija preizkušanje, ki vam pobere prenekatero dragoceno minuto.
Kaj je pa s tistim trikom, ki si nam ga obljubljal? Lahko sicer uporabimo InDesignovo možnost izvažanja datotek in uporabimo .inx format, le ta nam sicer omogoče odpiranje v starejši različici, a kazen mora biti vzgojna! Ob tem izgubimo vse tiste male prilagoditve, ki smo se jih poslužili pri snovanju dokumenta. Pretehtati moramo kaj se nam bolj splača, izguba finih nastavitev (ožanje teksta, prilagajanje razmakov, barvne palete) ali poskušanje na slepo s katero različico, program odpre našo datoteko.
Izgleda ikone InDesignProxy-ja v Dock-u
Edino okno, ko zaženete program, so hkrati tudi edine nastavitve!
Da pa se izognemo takšnim in podobnim akrobacijam, vam predlagam uporabo uporabnega programčka InDesignProxy, razvilo ga je podjetje iz Nove Zelandije, ki se tudi ukvarja s podobnimi problemi. Program je sposoben zaznati vse različice programa InDesign in kar je najpomembneje, zna tudi s pravilnim programom odpreti datoteko za katero ne vemo s katero različico je bila ustvarjena! Pravtako je koristen tudi za vse ostale, ki poleg InDesigna uporabljajo še InCopy. Program dosega različico 1.0.7, ki je bila najbrž tudi zadnja z letošnjim marcem. Program je brezplačen za prenos, navdihujejo pa vse uporabnike, da donirajo kak evrček ali več, vsaj za skodelico kave. Podpira vse različice InDesigna od CS (v 2.0.0.) do CS4 (v 6.0.0.), odpira pa različne datoteke .indd, .indt, .incd, .incx ali .icml. Tu se zmožnosti programa žal končajo, ker je bil ustvarjen z točno določenim namenom!
S Soxyjevo ikono so se skušali držati smernic, ki jih je žal slabo začrtal Adobe. Razlog je, vedno manjša razpoznavnost med novejšimi različicami.
Programsko okno v katerem so razvidno nanizane posamezne različice programov za namizno založništvo, ki jih uporabljate.
Nastavitveno okno, pod zavihkom Executables (izvršljivi programi), ki združuje vse prepoznane programe in pot do njih.
Nastavitveno okno, pod zavihkom Other (razno) omogoča zgolj prilagoditve videza ikon
Trenutno se razvoj programa nadaljuje pod imenom Soxy, kar pomeni skrajšano za InDesignProxy-jev sin (Son of InDesignProxy). Program je sredi novembra dosegel uradno različico 1.0 in lahko vsebuje še kakega hroščka. Naprimer novejšemu MacBook PRO-ju namestitev ni predstavljala nobenih težav, starejši G5 pa se nikakor ni mogel prežvečiti skozi dokončne nastavitve, saj se je program zmerom obesil! S proizvajalci smo vzpostavil stik in do zadnje različice, še nismo odkrili vzroka težavi.
Konec oktobra pa so prijazni razvijalci izdali tudi različico za Windows uporabnik. Razlika od InDesignProxyja je v tem, da je plačljiv in da nudi podporo za večino programov namenjenih namiznemu založništvu iz paketa Adobe Creative Suite (InDesign, Illustrator in Acrobat) in celo tudi za QuarkXPress. Zadnja različica za Mac uporabnike je 1.0.3, za Windows uporabnike pa 0.2.1b. Cena tega biserčka je relativno nizka, zgolj 19 USD. Podjetje se izogiba dodatnih stroškov z različnimi opcijskimi ponudbami, zato so zastavili preprosto miselnost: nizka cena za licenco, ki velja za en računalnik.
Zaključek
Če vas je članek premamil in preprosto ne morete več živeti brez tega nadvse koristnega programčka, vas vabim na obisk spletne strani www.rorohiko.com.
Strani so v angleškem jeziku, kar dandanes ne bi smelo predstavljati ovir za raziskovanje. Informacije so podane preprosto in pregledno, saj strani uporabljajo blogersko platformo. Pa obilo užitkov pri hitrejšem načrtovanju in oblikovanju novih izdelkov.
