Samota sem spoznal enkrat leta 2007, ko je na bolhi objavil oglas za Macintosh ColourClassic-a. Takoj sem se oglasil v Ljubljani pri njem v stanovanju, a kaj ko se ni strinjal s ceno, saj naj bi oglas objavila kolegica in premalo ocenila vrednost njegovega pisalnega stroja. Rekel je, da bo premislil in da ga raje “šenka”, samo da bo prej še videl, kaj bo storil sam, saj ima resne težave. Vmes sem mu prenesel kup dokumentov z njegovega zastarelega Power Book-a 160 na malček sodobnejši model 3400c (PowerBook).
Po dveh letih od takrat, dobim klic. Na drugi strani je bil Samo in komaj je govoril. Rekel je, da se poslavlja in da razdaja osebne stvari, ker jih ne potrebuje več. “Obljubil sem ti ColourClassica, lahko ga prideš iskat … oprosti, ker se nisem javil prej, Samo…”
Oglasil sem se po nekaj dneh in res bil je v slabem stanju. Dal mi je ColourClassica, še nekaj starejših modelov, če se bom poigral in zraven še njegovega PowerBook-a 160 saj naj bi dokončno “crknil”, če ga lahko popravim. Vmes je izdal svojo knjižno zbirko najboljših del, in mi jo podaril. Prosil sem ga za podpis. Rekel sem mu, da prinesem PowerBook-a takoj ko ga popravim. Vmes sem mu obljubil še Maca z USB priključkom, saj je omenil, da v knjižnici ne uporabljajo več disket.
Moj ljubi ogrizek – Samo Resnik [Objavljeno v Tribuni 1994]
“Apple Macintosh is a great thing for a civilization to have, and even IBM PC isn‘t that bad.” (MacUser)
Najbolj zanimivi dobroti, ki sem ju kdaj vtaknil v usta, sta bil dva zmrznjena jabolčna ogrizka na vrhu Ben Nevisa na Škotskem. Najbrž je pomagalo, da sem tistih pet dni hribov od Glasgowa mimo Loch Lammonda do Fort Williamsa preživel v glavnem ob pol kile pri nekem parkirišču najdenega kruha in eni najdeni čokoladici, a ogrizka sta bila vseeno delicious. In tudi svojega Maca imam rad. Oba svoja Maca. Z Macom (kot se splošno reče računalniku Apple Macintosh, oziroma “jabolku”) živim že četrto leto. Najprej je bil to stari ex-Bavčarjev Mac Plus brez trdega diska, ki se z zunanjim diskom še potika nekje po ŠOU. Potem moj lastni Mac Classic 4/40, ki ga sedaj večinoma posojam, in končno prikompenzirani PowerBook 160 4/80. Znano je, da se ljudje v Mace zaljubijo in da je ljubezen slepa, a ni mi nerodno.
Z amigo ali atarijem nisem delal, s PC-jem se srečujem na Tribuni, a Slovenija je itak PC-country, IBM-land. Strinjal se bom, da je za skromne uporabnike najboljši 286 iz druge roke, če je le ekran dober. Na Tribuni ga imamo, zakompenziranega od Gambita, in ker je ekran dober, je stvar prav uporabna. Tistim, ki kupujejo nov računalnik, pa bi vseeno priporočal v premislek Maca.
Najprej, Mac je Mac. Če bi mu iskal primerjave med avti, bi rekel, da je mešanica spačka, legendarnega MG B in npr. citroena ZX. Ima dušo, kjer je PC brezdušni pogan. PC mi je bil vedno neke sorte lada, robusten, velik in neroden stroj. Mac ima svoj šarm že, ko ga pogledaš, in soba z Macom ima svoj obraz. Drugič, “windowsi” so še kar uspešen poskus PCja, da bi se delal, da je Mac. Zelo nametana sistemska mapa (system folder) na mojem notesniku ima 6,4 MB. Sam Finder sistema 7 ima 369 KB. Obsekani MS Word 4.0, ki ga uporabljam že vsa leta, ima 669 KB, Nisus, ki je prekrasen pisalni program, če bi se kdaj naveličal Worda, ima v polni verziji 845 KB. 40 MB disk, s katerim na PCju ne moreš niti migati s prsti, je na Macu udobno dvorišče. 80 MB je že skoraj mestni park. Drugič, Mac je pregleden. Ker je skoraj vse moje življenje zadnjih nekaj let na Macovem disku, in ker je ta disk praktično edina urejena stvar v mojem življenju, mi to res veliko pomeni. Na Macu imam vseh tistih tisoč petsto zapisov (files) pod prsti, na PCju bi moral krmiti in božati sledilnega psa, tudi pod windowsi. Tretjič, Mac Classic (oziroma starejši SE in izvrstni stari SE/30) je za silo prenosen (večkrat sva štopala med Ljubljano in Mariborom) in zelo prevozen, tudi z biciklom. Če ne živite za eno samo mizo, je to zlata vredno.
Stvar bere in ponavadi tudi formatira PC diskete (PC Macovih disket ne razume), vendar je disketni pogon bolj občutljiv od PCjevega in bo zavrnil (“this disk is bad”) ali spregledal disketo, ki PCja ne bi motila. Ah da, včasih je bilo treba to slano plačati. Kvaliteta rada stane. Profesionalci so v civiliziranih deželah dobro plačani in zanje narejena orodja nimajo potrebe, da bi bila poceni. Lani pa si dobil Classica II 4/80, ki se mi zdi idealen osebni računalnik, za približno tisoč dolarjev. Letos jih ne delajo več.
(Letos je Apple žal opustil kompaktne modele, kot je bil Classic, in njihov najcenejši stroj je sedaj Quadra 605 4/80, ki zgleda kot lepši PC in naj bi stala okoli 2500 mark.)
Vem, vsak raj ima svojo kačo. Ekran je bil majhen in črnobel. Barve so nekaj dražje. Smem pa reči, da mi je ločljiv ekran ljubši od velikega in dober ČB ekran ljubši od barvnega. Barve so “tisto”, če ti gre pri računalniku predvsem za igrice (ali za zahtevno grafiko). Ker pa s svojim Macom predvsem delam (in seveda živim) in se raje igram s kakšno mačko, puščam barve svetu okoli ekrana. Drugi problem je, da v naši lepi deželi, ki ne jebe copyrighta, dobiš za PCje tone kopiranega softwara (programja). Ah, da. Pa kaj. Vse, kar potrebujem, so trije, štirje dobri programi, in tudi za Mace jih dobiš. Res pa je, da so tiskalniki za PCje cenejši, in nadomestni deli tudi. (Sam uporabljam prastar “second hand” ImageWriter II, priporočam pa HP DeskWriterja, ki je inkjet.) Zato pa so Applovi Maci načelno bolje narejeni od PC klonov.
In če bi si kdaj zaželel velikega stroja, bi se brez pomislekov odločil za Applovo quadro, ali pa za rabljeno “dvojko” cx ali fx.. In prav radoveden sem, kakšni bodo Maci z RISC procesorji PowerPC.
Moji štirje pisalni stroji so tako zloženi na podstrešju in nimam niti srca, da bi jih razprodal. Nekako še razumem ljudi, ki prodajajo drogo, ampak, da bi prodajal pisalne stroje ljudem, ki še niso razumeli, da je računalnik stokrat boljši – nerodno bi mi bilo.
Morda ni ravno stokrat boljši, ali pa tudi je. Na dva pisalna stroja sem šel pred dvanajstimi leti, ker sem rad pisal ali prevajal po več stvari hkrati, in mi je bilo tečno stalno vleči papir ven in noter, pa še nikoli ga nisi čisto enako postavil. Sedaj seveda lahko delam na tolikih tekstih, kot mi jih le gre v glavo, in če je glava premajhna, imam dovolj velik disk in desktop mapo. Ko prevajam ali pišem, lahko obidem ali zasilno rešim tečno besedo, stavek ali odstavek, in se vrnem, ko mi razmišljanje nekje zadaj v glavi najde rešitev. Lahko si skiciram stvari, ki jih bom potreboval nekaj strani naprej, in jih kopiram v tekst, ko pridem do tja. Pod prsti imam vsa pisma, članke in beležke, ki sem jih napisal v zadnjih letih. Včasih je bilo pisanje pisem zame velika muka, in z Macom se je to radikalno spremenilo. Nekatere komplicirane stvari še vedno pišem na stare kuverte, a opazil sem, da lahko na Maca delam stvari, ki jih v starih časih nikoli ne bi mogel “pisati v pisalni stroj”, in skupaj sva napisala pisma, ki jih včasih niti na stare kuverte ne bi zmogel. Na računalniku sem veliko bolj sproščen kot sem bil za pisalnim strojem. Delno zato, ker lahko vsako reč trikat ali šestkrat napišem, obrnem, primerjam in končno počistim. Pesmi sicer večinoma najprej pišem na stare kuverte in podobno, pisal pa sem tudi že naravnost v Maca. In prav nič mi ni nerodno. Mac mi je bolj všeč od gosjega peresa. Prijatelj je.
Oh, še to. V PC-land SLO se praktično vsi Mac userji poznamo med sabo. To je izbrana družba, z nekaj črnimi ovcami seveda. It‘s a mark of distinction. I wouldn‘t change. Sorry, chaps. V tem je Mac pač podoben spačku ali MG B.
Kdo je Samo Resnik
Samo Resnik je premišljevalec o družbi. Predvsem o slovenski v zadnjih treh desetletjih. Tenkovesten in tenkočuten premišljevalec. Človek, ki spaja etičnost z analitičnostjo, poetičnost z enciklopedičnostjo. Osebnost z zvrhanim košem rudimentarne zgodovine, ki pozna mnoga ozadja. In ki se dotika resničnosti te družbe s svojimi prav posebnimi tipali. Znani so mu zorni koti in perspektive, kakršni mnogim niso. Znane so mu izkušnje in doživetja, kakršne mnogim niso. Zato je vsaka od njegovih treh dosedaj izdanih knjig (Prijaznemu domu, Dotiki, Odpirati okna – včeraj, danes in jutri) vredna posebne pozornosti. Samo je namreč miselno dodelan človek, ki piše naravnost iz osrčja dejanskosti. Odkrito, neizprosno iskreno, v imenu etičnih načel, za katera bi bilo dobro, da bi bila široko uveljavljena – pa žal niso (prav zato je kar nekaj ljudem njegovo pisanje trn v peti). Ljubitelj dobrih knjig in temeljit bralec, nekdanji urednik Katedre, Tribune in Časopisa za kritiko znanosti, novinar, esejist, politični aktivist, pesnik, pisec in urednik znanstveno fantastične belestristike, občudovalec gora in planinec, Mariborčan in svetovljan…. (Jože Kos Grabar ml.)
Samo je resno bolan. Prejema kemoterapijo in vsak dan se bori za življenje. Vmes sem mu priskrbel malce sodobnejši PowerBook G4 s katerim si rad pogleda kakšen DVD film iz knjižnice.
Želim mu vse dobro.
